Neverjetno odkritje v indonezijski jami, ki je presenetilo celo raziskovalce (FOTO)

Obris roke, naslikane z rdečim pigmentom na steni jame v Indoneziji pred najmanj 67.800 leti, bi lahko bil najstarejša znana jamska umetnost na svetu, kaže nova študija.

Zbledele šablone roke, imenovane tudi negativ roke, skupaj z drugimi osupljivimi jamskimi poslikavami na indonezijskem otoku Sulavezi, so najverjetneje ustvarili zgodnji ljudje, ki so bili del populacije, ki se je razširila na izgubljeno celino, znano kot Sahul, ki danes obsega Avstralijo, Papuo Novo Gvinejo in dele Indonezije.

"Narejene so z okro. Položili so roko na steno in nato poškropili pigment. Ne moremo natančno določiti, katero tehniko so uporabili. Morda so pigment vzeli v usta in ga izpljunili, morda so uporabili kakšen pripomoček," je povedal Maxime Aubert, arheolog in geokemik z univerze Griffith v Avstraliji. Aubert, glavni avtor študije o odkritju, ki je bila v sredo objavljena v reviji Nature, je odkritje opisal kot
"vznemirljivo in navdihujoče".

Umetnost na Sulaveziju starejša od evropske

Minimalna starost šablone roke, ki je bila nekoč spremenjena tako, da ima značilno zožene prste, presega starost številnih drugih primerov prazgodovinske umetnosti, ohranjenih v skrivnostnih apnenčastih jamah tega območja. Med njimi je tudi prizor z bitji, ki so deloma človeška, deloma živalska, med lovom na svinjo bradavičarko, kar je najstarejši znani dokaz pripovedovanja zgodb v umetnostni zgodovini.

"Kar opažamo v Indoneziji, verjetno ni niz osamljenih presenečenj, temveč postopno razkrivanje veliko globlje in starejše kulturne tradicije, ki nam je bila do nedavnega preprosto nevidna," je dejal Aubert.

Nova študija je zajela 44 lokacij v jugovzhodnem delu Sulavezija in zanesljivo datirala 11 motivov jamske umetnosti, med njimi sedem šablon rok. Najstarejšega med njimi so raziskovalci našli v jami Metanduno na otoku Muna.

Po navedbah študije so v isti jami tudi precej novejše upodobitve konjev, jelenov in prašičev, ki so bile verjetno naslikane pred približno 3.500 do 4.000 leti. Te poslikave že dolgo privabljajo številne turiste.

Datiranje jamske umetnosti je zapleteno, zato je ekipa uporabila tehniko, ki je analizirala kemične sledi v mineralnih skorjah, ki se tvorijo na vrhu poslikav, včasih imenovanih "jamske pokovke", da bi določila minimalno starost umetnosti.

Skalna umetnost na Sulaveziju je starejša tudi od znane evropske jamske umetnosti, kot je Lascaux v Franciji, in šablona roke, za katero se domneva, da so jo izdelali neandertalci v španski jami.

Prazgodovinski Picasso

Prazgodovinski ljudje, ki so izdelovali šablone rok, so bili najverjetneje zgodnji pripadniki naše lastne vrste, Homo sapiens, ki so živeli v jugovzhodni Aziji med ledeno dobo. Takrat je bila morska gladina precej nižja in regija je bila videti zelo drugačna, je ugotovila študija.

Kot je pojasnil avtor študije Aubert, so ljudje po tem, ko so ustvarili šablone rok, prste naknadno zožili, tako da so videti kot kremplji. Negative rok je označil kot primer umetnosti, ki razkriva kompleksno vedenje, čeprav ti niso figurativni ali pripovedni kot očarljiv prizor lova na svinjo bradavičarko. Po njegovem mnenju so s šablonami rok umetniki označevali mesta, ki so jim nekaj pomenila. "To ni bila priložnostna dejavnost. Zahtevala je načrtovanje, skupno znanje in kulturni pomen," je dodal.

Šablone rok se po materialu razlikujejo od 73.000 let starega kamnitega odloma, odkritega v južnoafriški jami, na katerem so bile črte, ki so jih nekateri označili za najstarejšo znano risbo. Aubert je opozoril, da so črte abstraktne, in morda niso bile namerna podoba.

Paul Pettitt, profesor paleolitske arheologije, ki preučuje prazgodovinsko umetnost na univerzi v Durhamu v Združenem kraljestvu, je dejal, da je navedena starost šablone roke zgolj najnižja možna ocena. Dejanska starost je lahko precej višja. Opozoril je tudi, da ne bi smeli domnevati, da je šablono izdelal Homo sapiens. V regiji so namreč najverjetneje živeli tudi drugi človeški predniki, kot na primer slabo poznani Denisovanci, je pojasnil Pettitt, ki sicer pri raziskavi ni sodeloval.

"Vsekakor ni jasno, ali so bile šablone rok z ozkimi oziroma koničastimi prsti namenoma preoblikovane ali pa so preprosto rezultat premikanja prstov. Toda označiti to kot kompleksen pojav je po mojem mnenju pretirana razlaga," je zapisal v elektronskem sporočilu. "Preden začnemo pisati velike zgodbe o kompleksnosti in uspešnosti vrste Homo sapiens, bi morali resno razmisliti tudi o drugih, morda še bolj zanimivih razlagah tega fascinantnega pojava," je dodal.

Nevarno popotovanje

Prisotnost izjemno stare jamske umetnosti na Sulaveziju arheologom pomaga odgovoriti na dolgo vroče vprašanje o tem, kako in kdaj so zgodnji ljudje dosegli izgubljeno deželo, znano kot Sahul. To ozemlje je nekoč povezovalo Avstralijo z otokom Nova Gvineja, ki je danes razdeljen na Papuo Novo Gvinejo in indonezijsko Papuo.

Nekateri strokovnjaki menijo, da so ljudje prispeli na ozemlje Sahula pred približno 50.000 leti, drugi pa domnevajo, da so tja prišli že pred najmanj 65.000 leti. Prav tako potekajo razprave o poti, po kateri so najverjetneje potovali. Starost jamske umetnosti na Sulaveziju kaže, da so bili predniki prvih Avstralcev morda prisotni v Sahulu že v skladu z zgodnejšo časovnico in da so ti zgodnji ljudje ubrali severno pot prek Sulavezija, ki je v tistem času ostajal otok.

Takšno potovanje bi bilo izjemno nevarno in bi po navedbah študije vključevalo prva načrtovana dolga morska prečkanja, ki jih je opravila naša vrsta. Pot je verjetno vključevala prečkanje Bornea (takrat dela kopnega, znanega kot Sunda) do Sulavezija in drugih otokov, ki tvorijo regijo, ki jo znanstveniki imenujejo Wallacea, preden bi dosegli Sahul.

Martin Richards, raziskovalni profesor za arheogenetiko na britanski univerzi v Huddersfieldu, ki s pomočjo starodavne DNK in genetskih podatkov sodobnega prebivalstva preučuje, kako in kdaj so ljudje prvič prispeli v Avstralijo, je novo študijo označil kot "izjemno zanimivo".

"To je prvi jasen dokaz (posledično, glede na prefinjenost skalne umetnosti) o prisotnosti sodobnega Homo sapiensa v Wallaceu pred približno 70.000 leti," je v elektronskem sporočilu dejal Richards, ki ni bil vključen v novo študijo. "Če so ljudje prispeli v Sahul pred približno 60.000 leti, bi njihova prisotnost na Sulaveziju v 10.000 letih pred tem povsem smiselno podpirala model naselitve Sahula po 'severni poti'," je še dodal.

Nekateri strokovnjaki menijo, da bi ljudje lahko ubrali južno pot, ki bi jih vodila prek Jave, Balija in Malih Sundskih otokov, preden bi prečkali morje do severozahodne Avstralije. Aubert je dejal, da do zdaj ni bilo veliko arheoloških dokazov vzdolž nobene od poti, ki bi jasno podpirali eno različico bolj kot drugo.

"Med ledeno dobo je bila morska gladina nižja, a so morali ljudje med otoki še vedno potovati s čolni, Sulavezi pa je bil najverjetneje ključno postajališče. Količina in starost tukaj odkrite jamske umetnosti nakazujeta, da to ni bilo obrobno območje, temveč kulturno središče, kjer so zgodnji ljudje živeli, potovali in skozi umetnost izražali svoje ideje več deset tisoč let,"je še dejal.

**Avtorica: Katie Hunt